ERIK HRIBERNIK
(harmonika, vodja ansambla Spev)
Sem Erik Hribernik, rojen 29. junija v znamenju raka. Odraščal sem v bližini mesta v naselju Pesje pri Velenju. Veliko časa svoje mladosti sem preživel na deželi pri stari mami in pri stricu, kjer sem užival, kadar sem pomagal pri kmečkih opravilih. Da pa mi ni bilo dolgčas, sta mi družbo delala moja dva mlajša brata. Včasih smo se otroško sprli, vendar slaba volja ni dolgo trajala. Na hitro je čas vsakdanjega brezbrižnega igranja prerasel v čas pričakovane šole. Tako na hitro kot je želja po šoli zrasla, tako hitro je upadla. S prehajanjem v višje razrede je bilo vedno več aktivnosti in pa vedno več učenja. Dogodivščin je bilo veliko in mislim, da jih ni potrebno posebej predstavljati? Šola je šola, vsak ve?!
V petem razredu sem začel obiskovati glasbeno šolo za frajtonarico pri g. Miletu Trampošu in že kar po pol leta imel nastop pred vsemi sošolci in starši. Povem vam, da sploh nisem imel treme! Ker sem rad zapolnil svoj prosti čas, sem bil tudi tabornik, gasilec, treniral pa sem tudi namizni tenis. Sedaj pa je prostega časa bolj malo, kar pa ga ostane, ga izkoristim za košarko, tek ali plavanje. Ko sem končal osnovno šolo in pa hkrati nižjo glasbeno šolo, me je veselje do harmonike minilo. Prišel sem v srednjo šolo in imel takšne sošolce, da si bil kmet, če si igral harmoniko in takrat me je minilo vse veselje, čas pubertete pač. Takrat smo se bolj zanimali za punce in jih preganjali okoli.
Po končani srednji šoli sem služil vojsko v policiji, ter zaradi tega odložil študij. Tisti čas pa se je na Premogovniku Velenje ustanavljal harmonikarski orkester in sem bil povabljen zraven. Orkester je pod mentorstvo prevzel g. Miro Klinc. Ko sem ga slišal igrati, sem dobil takšno voljo, da sem ga takoj zaprosil še za privat mentorstvo in tako nadaljeval učenje na harmoniki pod strokovnim očesom. Zaposlil sem se in nadaljeval študij ob delu. In ob prostem času dobri dve leti igral sam, ter tu in tam ob priliki pomagal kakšnemu ansamblu. Leta 2002 pa me je član harmonikarskega orkestra Jože Rovšnik navdušil še za pevski zbor Svoboda. Tam sem prišel v zelo dobro družbo in spoznal Kristijana, Boštjana in Markota in kaj kmalu smo poskusili malo zaigrati in se dogovorili za skupno nastopanje. Tako je nastal ansambel SPEV. Glasba mi veliko pomeni, zato sem ponosen, da sem vodja tega ansambla, da mi fantje zaupajo, se razumemo in smo pravi prijatelji.
............................................................................
KRISTIJAN KOLENC
(vokal, bas kitara)
Moje ime je Kristijan Kolenc, rodil sem se 8. marca 1981 v Celju. Stanujem v Podgori nad Šmartnem ob Paki. Ob lastni želji in želji staršev sem se takoj ob vstopu v osnovno šolo Bratov Letonje srečal z glasbo. Začel sem se učiti igrati na klavirsko harmoniko. Očitno je moje vriskanje okoli hiše pripomoglo k temu, da so me vpisali še v tamkajšnji otroški pevski zbor in tam sem stopil na pravo pot. Zborček je vodila zborovodkinja Anka Verdnik - Jazbec. Ker pa tu to ni bilo dovolj petja zame, sem v drugem razredu začel obiskovati cerkveni pevski zbor, ki ga je leta 1989 ustanovil Andrej Fišer. Takrat še nisem vedel, zakaj sta mi zborovodja povsod zaupala toliko solističnih vlog. Spomnim se, da sem imel zelo visok glas in še zdaj ne morem verjeti, kako sem lahko v cerkvi pri svojih dvanajstih letih odpel zelo znano Ave Marijo. Skupaj z našo družino smo večkrat nastopili tudi na večerih ljudskih pevcev in godcev, ki jih še danes pripravljajo ob občinskem prazniku v Šmartnem ob Paki.
Leta 1996 sem zaključil nižjo glasbeno šolo in se vpisal na Srednjo šolo za gostinstvo in turizem Celje, ob kateri pa sem se lahko v miru posvetil svojemu najljubšemu hobiju - glasbi. Začel sem prepevati v Mešanem pevskem zboru Šmartno ob Paki ter za kratek čas še pri Celei Celje, saj mi zaradi popoldanskega pouka v drugem in tretjem letniku ni preostalo kaj drugega. Oba zbora je vodil zborovodja Matjaž Kač, ki je občasno združil moči obeh zborov še v Žalcu. Tam je nastala tudi vokalna skupina Cantemus, katere delček k mozaiku uspeha na najvišjih tekmovanjih sem prispeval tudi sam s svojim drugim basom. Med tem časom sem se naučil igrati še na diatonično harmoniko, klaviature in pa na bas kitaro, zato smo s sošolci sestavili tebi nič, meni nič, narodno - zabavni ansambel.
Po končani srednji šoli sem se vpisal na Visoko poslovno šolo na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in jo marca letos zaključil z diplomo. Tudi fakulteta mi ni predstavljala prevelike težave za moja kulturna udejstvovanja. Tako sem svoje skrite želje uresničil z rockovsko zasedbo Narf, ki je bila prava juhica za dušo. Ob že tako natrpanem urniku interesnih dejavnostih sem našel čas še za en zbor, šoštanjsko Svobodo, pri kateremu pojem še zdaj. Zbor namreč vodi Anka, ki me je naučila prvih tonov in zelo sem ji hvaležen za to. Na enem izmed potovanj tega zbora pa je se je združil tudi sestav, na katerega sem še posebej ponosen. >Spev je ansambel, ki je pravo malo odkritje na tem področju!<, je dejal zadnjič voditelj na radiu. Res smo odkrili, da je možno uspeti samo z neutrudnim delom, veliko željo in podporo najbližjih, kljub vsemu pa je potrebno imeti tudi talent. Tega pa nam očitno ne manjka. Ponosno stopamo po svoji življenjski poti, ne sprašujemo se kam pelje, le hodimo po njej!
............................................................................
EDO REDNAK
(vokal, bariton)
Sem Edo Rednak, rojen 8. februarja 1977 v Slovenj Gradcu, živim pa v Vinski gori pri Velenju. Z glasbo in še prej s petjem se ukvarjam že vse moje življenje, saj sem že v osnovni šoli, najprej v Vinski gori, nato v Velenju vseskozi sodeloval v šolskem pevskem zboru. Vedno pa sem imel tudi srčno željo za igranje kakšnega inštrumenta, še posebej pa trobil. Prav zaradi te velike želje sem se kmalu poizkusil kot samouk v igranju baritona, kar pa sem nato še nadgradil z učenjem trombona-pozavne, kjer sem spoznal tudi skrivnosti pisanih not. Pozavno še sedaj igram v godbi na pihala Nova cerkev, kjer poleg tradicionalnih koračnic igramo vse več filmske ter moderne glasbe različnih žanrov.
Svojo aktivno glasbeno pot pa sem pričel takorekoč že pri 16 letih s prvim igranjem na porokah z Vinkom Juvanom in njegovo skupino Letni časi. Nato pa sem sodeloval s skupino Trio Šibanc kar precej let, medtem pa vseskozi igral-pomagal v več različnih sestavih za vse mogoče in nemogoče priložnosti.
Pred približno dvema letoma sem se srečal s skupino SPEV, kjer sem najprej sodeloval le občasno, sedaj pa sem tukaj že eno leto stalni član. V tej skupini sem našel izpolnitev svojih glasbenih ambicij, saj sem sam velik ljubitelj štiriglasnega petja z instrumentalno spremljavo.
Torej, kako bi zaključil; vesel sem, da sem spoznal štiri krasne glasbenike in hkrati prijatelje, ki pa ne sodelujemo le po glasbeni plati, ampak tudi v vsakdanjem življenju in s tem drug drugemu bogatimo vsakdan.
............................................................................
BOŠTJAN MEŽNAR
(vokal, električna kitara)
Na svet sem prijokal davnega leta 1975 in že takrat nisem bil sam, ampak v družbi s svojo sestro dvojčico Marjano. Seveda sem luč sveta ugledal prvi, poln energije in odločen, da osvojim svet, ki se je odpiral pred menoj. Mama Katica in oče Silvo sta bila ponosna, a še slutila nista, kakšna bo moja življenjska pot.
Leta so tekla, prerasel sem osnovnošolske klopi in se podal v srednjo kmetijsko šolo v Šentjur. Mogoče niste vedeli? Jaz sem doma iz lepe kmetije v Florjanu pri Šoštanju in enkrat bom tudi njen gospodar. Pridno sem si kopičil znanje, se vozil z motorjem, poslušal rock in metal, in tako tudi prvič prišel v stik z glasbo. Ko smo pri naši hiši dobili kitaro, me je privlačila kot magnet. Par akordov , pa je šlo za silo. Po večerih sem navijal radio, brenkal na kitaro ter prepeval. Sestri Marjana in Milena sta me začeli prepričevati, da se priključim pevskemu zboru Svoboda Šoštanj. Pa sem poskusil, oziroma preizkusila me je Anka in ugotovila, da imam posluh. Sedaj v tem zboru pojem že 12 let. Nabral sem si veliko izkušenj, predvsem pa sem se naučil poslušati celoto pri petju in uživati v vseh zvrsteh glasbe.
Pri tem zboru sem spoznal tudi svoje glasbene prijatelje - Mareta in Kristijana. Najprej smo postali rock skupina NARF, ko pa se je zboru pridružil še Erik, smo zapluli tudi v narodnozabavne glasbene vode. Sedaj bomo kot ansambel Spev kmalu skupaj že tri leta. V tem času sem se naučil malo bolje igrati kitaro, kar je odraz potrpežljivega dela z mojim mentorjem Mitjem Mastnakom.
Pri vsej tej glasbeni poti v mojem življenju pa mi pomeni največ, ko moji dve hčerkici Anamarija in Polona z mano zapojeta naše pesmi. Vsa besedila znata na pamet in zelo dobro ˝lovita˝ melodije.
............................................................................
MARKO BERZELAK
(vokal, bobni)
Sem Marko Berzelak, rojen 28. 3. 1981 v Slovenj Gradcu. Živim v Slatinah nad Šmartnem ob Paki in narava je moj velik prijatelj. Kot otrok sem se z bratom najraje podil po gozdu ter s svojim petjem plašil njegovo prebivalstvo.
Ko sem prestopil prag OŠ Bratov Letonje v Šmartnem ob Paki, sem se prvič srečal s >pravim> petjem. Tako sem v otroškem pevskem zboru pod vodstvom Anke Jazbec prepeval pet let. Takrat nas je bilo fantov v tem zboru le za vzorec - smo bili pa zato bolj korajžni. Eden od mojih sopevcev, ki me je navdušil za petje, je bil tudi Kristijan Kolenc, s katerim še danes obirava skupno glasbeno pot ter note.
Po končani osnovni šoli sem se leta 1996 podal na Srednjo šolo za promet v Celje, kjer sem se izučil za prometnega tehnika. V tem času sem imel tako veliko željo igranja na bobne, da sem si jih kar sam naredil. Kasneje mi jih je za nekaj časa posodil pevski prijatelj Jože Rovšnik, in s spoštovanjem sem igral na nekoč zelo priznane bobne Hollywood. Svoje znanje sem nadgrajeval, kmalu sem si kupil svoje bobne, na katere zelo rad igram še zdaj. Seveda takrat tudi brez petja ni šlo, zato sem se tega leta priključil otroškemu cerkvenemu zboru v Šmartnem ob Paki pod vodstvom Andreja Fišerja. Zbor je dejaven še danes, prerasel je v mladinskega, s svojim petjem - pa pravijo ljudje - naredimo marsikatero slovesnost še bogatejšo.
Leta 1998 je Mešani pevski zbor Šmartno ob Paki ustanovil Matjaž Kač. Tudi tukaj sem se z(našel) - seveda s pevskim prijateljem Kristijanom. On je pel drugi bas, jaz pa prvega. V tem zboru sem še vedno, udeležujem se vaj enkrat na teden in pojem na koncertih. Prepevamo največ ljudske pesmi, druži pa nas veselje do petja in dobra volja. Istega leta sem se pridružil še MePZ Celeia Celje, ki ga je prav tako vodil Matjaž Kač. Po enem letu pa sem ga opustil in se na povabilo Anke Jazbec vključil v MePZ Svoboda Šoštanj. Tu so vaje dvakrat na teden in tukaj sem začutil domačo prijaznost in delavno vnemo, ki vlada v tem zboru. Letos mi v tem zboru teče že šesta sezona petja. Tu smo se združili tudi fantje Ansambla Spev, ki bo letos novembra upihnil že tretjo svečko.
Moje življenje torej vseskozi spremlja petje in glasba. Lepo življenje je, to ni kaj! Lepo je videti srečne ljudi, ki uživajo v poslušanju, ko zapojemo in zaigramo. Včasih je naporno, iz enih vaj na druge... ampak spoznaš veliko ljudi, veliko prijateljev in vseskozi te spremlja velika mera pozitivne energije.
